Rojena je bila 3. novembra 1862 v Blatni Brezovici pri Jeraju kot Frančiška Jeraj. Njen oče Janez, Pavlov sin, se je 1850 poročil z Marijo Kamenšek. Rodilo se jima je 10 otrok, Frančiška je bila četrta po vrsti.
30. januarja 1888 se je visokorasla Francka poročila z Brinovčarjem Antonom Rusom. Prvi štirje otroci, dva fanta in dve dekleti, so jima kar hitro umrli. Le Frančišek je doživel 10 let.
Šele petemu, Antonu, ki je dobil očetovo ime, je bilo sojeno živeti malo dlje kot bratje in sestre. Vendar ne prav veliko dlje kot očetu Antonu: tega je malo pred dopolnjenim 42. letom ubilo drevo v gozdu. Vdova Frančiška je ostala sama z malim Tončkom.
Čez deset let se je poročila s Kovačevim očetom in s sinom sta se preselila na sosedovo domačijo. S Kovačevim očetom nista imela otrok.
Mali Tonček je zrastel. odslužil in preživel tudi 1. svetovno vojno in se leta 1921 poročil s Štefanovo Pepo, Jožefo Petkovšek, z Drenovega Griča. Rodilo se jima je 10 otrok. Najstarejši, Tonček, je doživel le 3 dni. Za njim se je spet rodil sin, ki so ga tudi krstili za Antona. Tudi njemu ni bilo sojeno dolgo življenje. Šesti po vrsti je bil moj oče Ciril.
Življenje na Brinovčarjevi domačiji je verjetno potekalo delavno kot na vseh drugih kmetijah tistega časa. Oče Anton je imel žilico, da se ukvarja s kamnolomom, tako kot njegov praded Johan, tržaški najdenček, ki je bil cestar v Logatcu. Njegov ded Matevž in Matevžev brat Lovrenc sta si pridobila premoženje prav ob gradnji južne železnice.
Ne vemo, kakšno je bilo finančno stanje deda Antona, ko je izbruhnila vojna, menda ne prav rožnato. Vendar je moral nedolžen umreti od morilske roke Petra Cefute Gada, ker mu ni bilo prav, da je izginjalo mleko ob poti na Vrhniko, kamor je vozil belo pijačo v tamkajšnjo mlekarno. Tri krogle je izstrelila morilska roka.
Mama Frančiška se je odpeljala z Martinčkovim očetom na konec Loga, kjer je prišlo do usodnega dejanja. Kovačeva Nada, Nada Toplak, se spomni, kako je mama ustreljenega sedela za pečjo in objokovala že drugega dragega Antona. Najprej ob prelomu stoletja moža Antona, zdaj pa edinega dotlej živečega otroka. Bolest ji je parala srce, ko je namakala prestreljeno obleko pokojnega sina.
Drugo leto za Štefanovo pa je odšla tudi ona. Vnuk Milan, moj stric, ki zdaj preživlja jesen življenja na Polici pri Grosupljem, se spomni, da so tisti dan vsi odšli k maši na Grič k sv. Janezu Krstniku. Doma sta ostala le Milka in on. Ko sta staro mamo devala na nočno posodo, je tiho zaspala. Dopolnila je 81 let.
Tudi tretji Anton Rus nesrečnega imena, ki ga je očetov umor še bolj potrdil v borbi proti komunizmu, je čez leto in pol postal žrtev povojnih pobojev.
Odtlej v Brinovčarjevi rodbini ni več Antonov. In jih verjetno tudi nekaj časa ne bo.
